Zgodovina oblikuje sedanjost in prihodnost. Ena izmed temeljnih zakonitosti našega bivanja je tako zelo prisotna v naši zavesti, da se je vsakič lotimo znova. Kronika sicer ne zadošča, ker ogrodje potrebuje formo in vsebino, zato pa so najproduktivnejši razlagatelji raznovrstnih vidikov preteklih izkušenj zgodovinarji. Nekateri so pri obravnavanih tematikah manj originalni, druge pa odlikuje že izvirnost pri izbiri problema, ki ga želijo nato pretehtati in globinsko spoznati. Mednje upravičeno sodi dr. Salvator Žitko, ki mu »obrt« zgodovinarja še kako leži, odlikuje pa ga tudi intelektualna radovednost, ki ga je tokrat privedla do tega, da nam lahko sedaj ponuja svojevrstni prikaz Paula Valéryja – francoskega pesnika, esejista in misleca, ki je bil dejavem predvsem v času med obema svetovnima vojnama.
Seveda ne gre tu za literarno kritiko umetniške plati enega izmed evropskih velikanov ustvarjanja z besedo, kakor niti ne za strogo filozofsko razglabljanje pomembnega misleca, amapak za zelo posrečeno analizo njegovih manj poznanih plati. Razdeljena je na tri večje sklope, ki so porazdeljeni v več smiselno povezanih poglavij, ki prikažejo v posebni luči Valéryjev izvor, življenje in delo. Ob branju tako spoznamo njegove prednike, ki so v prvi polovici 19. stoletja s svojim angažmajem zaznamovali poslovno in družabno življenje Trsta, pa tudi Valéryjevo navezavo na Koper in slovensko obalo, od koder je izviral en del njegove družine. Osvetljene so najbolj relevantne faze življenjske poti tega eminentnega intelektualca, od izobraževanja oziroma študija dalje, predvsem v zvezi z njegovim plodnim življenjem v Parizu od zadnjega desetletja pred prvo svetovno vojno, zlasti pa v času med obema vojnama, na primer v okviru odborov in komisij Društva narodov v Ženevi ali pa njegova potovanja po nekaterih evropskih državah, kjer se je srečeval z najuglednejšimi misleci. Posebej zanimiv je opis Valéryjeve prisotnost med Slovenci in Hrvati, še posebej v tedanjem slovenskem revijalnem tisku in nekaterih manj znanih delih hrvaških avtorjev, kot tudi njegov odnos do slovanskega/slovenskega sveta, na primer do jezika, kulture in posameznih avtorjev. Zgodovina tu ni polepšana, je pa lepo napisana zgodovinska zgodba, ki je nismo še imeli. Dinamičnost in svojevrstnost Valéryja, obenem njegove kontroverznosti oziroma nelahke izbire v nelahkih časih so dinamično opisane – vredne vse naše pozornosti.
