Študija v širšem historično-sociološkem kontekstu obravnava politično delo in funkcijo Josipa Broza – Tita. Od širše perspektive, ki zajema Titovo politično kulturo in avtoritarni režim, ki se je oblikoval v duhu časa, se perspektiva zoži na obdobje pred prevzemom oblasti (1937–1945) in s tem torej obdobje formacije njegove vladavine. V nadaljevanju je nato obravnavana njegova politična kultura, kar se nato nadgradi v razumevanje njegove nacionalne politike in nazadnje zunanje politike. Prav tako se avtor študije s kritičnim pristopom posveča izgradnji kulta osebnosti in Titovi karizmi, ki je privedla do iracionalnega odnosa do jugoslovanskega vodje, ki je bil povzdignjen v nezmotljivega posameznika, kar je ustvarilo iluzijo o njegovi vlogi odrešenika. Dalje avtor analizira odnos, ki so ga do Tita imeli jugoslovanski intelektualci, pri čemer so obravnavani glavni vzorci. Pričujoče delo se torej posveča zapostavljeni plati jugoslovanskega socializma: njegovi umeščenosti v dolgotrajne zgodovinske procese, pomenu Tita in temeljnim značilnostim politične kulture. V prvem planu torej niso dogodki, temveč procesi. Čeprav je Titova današnja podoba odvisna od prostora, kjer se interpretacija formira, študija dobro kaže na to, kako je ta podoba tudi časovno odvisna in se neprestano spreminja. Ne nazadnje je ta že precej različna od tiste iz leta 1998, ko je študija prvič izšla. Zato, kot ugotavlja tudi avtor, bo vsebina te knjige danes nujno drugače sprejeta v skupnosti in spominski kulturi nove generacije, za katere je Tito samo simbol preteklosti in nanj nimajo osebnih spominov. V slovenskem prostoru bo zato prav gotovo dobrodošel doprinos k dosedanjim objavam glede Titove zgodovine in biografije, saj ga razumeva v širšem družbenem kontekstu časa in prostora.